Podrobnosti

Kategorija: Cerkev

Objavljeno: 14 Februar 2021

Ogledov: 548

Priloga 3 k Sporočilom slovenskih škofij 2/2021 1

Pastirsko pismo za post 2021

6. NEDELJA MED LETOM, 114. 2. 2021-02-12

Priloga 3 k Sporočilom slovenskih škofij 2/2021 3

Dragi bratje in sestre!

V drugem berilu smo pri bogoslužju Božje

besede pravkar slišali, kako daje apostol Pavel

samega sebe za zgled nesebičnega služenja

skupnosti, pri tem pa opozarja, da je pri tem za

njega samega zgled Jezus Kristus:≫Tako skušam

tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa

ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno

za mnoge, da bi se rešili. Postanite moji posnemovalci,

kakor sem jaz Kristusov« (1 Kor 10,33-

11,1).

Dejansko moramo ljudje na vsakem koraku

izbirati med sebičnim iskanjem lastnih koristi

ter ljubeznijo in nesebičnim služenjem drugim.

Sebičnost je bistvo greha, ljubezen kot njeno nasprotje

pa ni v prijaznih čustvih, ampak je v požrtvovalnem

delu za resnični blagor vseh. Kristjani

verujemo, da je ta ljubezen vrhovni zakon

vsega, ker je to Bog sam. Iz te ljubezni je ustvaril

svet in iz iste ljubezni nas je v Jezusu Kristusu

prišel reševat grešne zapletenosti v sebičnost, ki

vodi v propad. To je bistvo naše vere:≫Mi smo

spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo

vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v

ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1

Jan 4,16), pravi apostol Janez v svojem pismu.

Danes se veliko govori o zatonu krščanstva v

Evropi. Nekateri to celo pozdravljajo. Zdi se, da

ne vedo, da si s tem žagajo vejo, na kateri sedijo,

da si s tem zasipavajo vodnjak, iz katerega so

rodovi pred nami črpali vodo za razcvet evropske

kulture, vodo, ki na koncu teče tudi v večno

življenje. Jezusov evangelij je bil in ostaja kruh,

ki ga Jezus daje za≫življenje sveta« (Jn 6,51). Mi,

ki nam je bila podarjena milost vere in to vemo,

ji moramo ostati zvesti. Če nam dopovedujejo,

da je krščanske Evrope konec, se spomnimo na

apostola Petra, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga

mislijo tudi apostoli zapustiti, odgovoril:≫Gospod,

h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega

življenja!« (Jn 6,68). Resničnost teh besed

se vedno znova potrjuje. Če zapustimo Jezusa

in njegov evangelij, nimamo kam iti. Jezus nima

zamenjave.≫Samo ljubezen je vredna, da verujemo

vanjo« (H. Urs von Balthasar).

Krščanske vrednote so potrebne tudi za dobro

delovanje politične skupnosti. Letos obhajamo

tridesetletnico razglasitve državne samostojnosti.

Ob tej priložnosti ponovno izražamo

hvaležnost vsem, ki so se za to trudili, posebno

še tistim, ki so za to dali življenje. Za samostojno

državo smo se odločili, da bi živeli v njej skladno

s svojim človeškim dostojanstvom. Da bi ne živeli

po zakonih džungle, kjer prevladajo najbolj

nasilni in zviti, ampak po pravičnih zakonih in

razumnih pravilih, da lahko vsakdo pride do tistega,

do česar ima pravico. Pred tremi desetletji

smo upali, da se bo Slovenija uveljavila kot demokratična

domovina medsebojnega spoštovanja,

svobode, sožitja in sodelovanja. A po prvih

treh desetletjih imamo vtis, da smo od tega cilja

še zelo oddaljeni. Tudi način, kako se spopadamo

s sedanjo krizo, kaže na to.

Vsaka kriza je preizkušnja, v kateri se pokažejo

dobre strani, razkrijejo pa tudi usodne

pomanjkljivosti. Preizkušnja nam nastavi ogledalo,

v katerem vidimo svoj pravi obraz. Nekaj

podobnega se v tej krizi dogaja tudi z nami kot

člani te države.

Imamo namreč dve možnosti. Prva je, da

stopimo skupaj, si pomagamo in se odpovemo

običajni tekmovalnosti in napetostim. Stanje je

podobno vojni, ko zreli državljani pozabijo na

siceršnje spore in zamere in združeno nastopijo

proti skupnemu sovražniku. Tokrat je tak sovražnik

virus. Druga, neprimerno slabša izbira

pa je, če tega ne zmoremo, ampak vsakdo misli

samo na svoje koristi in izkorišča krizo za svojo

uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

V krizi, ki jo prebolevamo, je veliko primerov

nesebičnega žrtvovanja iz odgovornosti in

ljubezni do bolnih in vseh, ki jih je epidemija

prizadela. Tem gredo naše občudovanje, priznanje

in zahvala. Žal pa je tudi preveč nasprotne-

ga ravnanja: neodgovornega omalovaževanja

nujnih ukrepov, nenehnega vzbujanja dvomov

o njihovi koristnosti, pozivanja k njihovemu nespoštovanju

in blatenja ugleda tistih, ki nosijo

najtežjo odgovornost za to, da bi s čim manjšimi

žrtvami prebrodili krizo. Seveda se s tem kriza

samo podaljšuje v škodo nas vseh.

Epidemija tako vzbuja bojazen, da stanje duha

v naši državi po treh desetletjih samostojnosti in

lastne državnosti še ni državniško. Državniška

drža, ki jo moramo vsi imeti in še posebej zahtevati

od politikov, če hočejo, da jim zaupamo

odgovornost za državo, je v prvenstveni skrbi

za obče dobro, za blagor državljanov, ne pa pohod

na oblast za vsako ceno. Tako kot smo slišali

apostola Pavla:≫Ne iščem svoje koristi, ampak

to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili.« To

je bila Jezusova drža, takšna drža je bila Pavlova

in takšna je drža vseh plemenitih državnikov, po

katerih naj bi se zgledovali.

Zato tudi v današnjem času krščanska vera in

njena moralna načela nikakor niso odveč. Skrb

vzbujajoče stanje duha, ki ga mnogi ugotavljajo,

nikakor ni brez povezave z razkristjanjevanjem,

ki v Sloveniji načrtno poteka od komunistične

revolucije naprej. Na mesto krščanskih vrednot

stopata materialistično potrošništvo in ideologija,

ki se ne meni za odgovornost do narodne

in državne skupnosti in ne verjame v nobeno

absolutno in trajno vrednoto. Tedaj preostane

samo iskanje lastnega udobja in koristi. Na porabniški

miselnosti pa ni mogoče graditi domovine

pravičnosti, spoštovanja in sodelovanja ter

skrbi za obče dobro.

Miselnost materialističnega potrošništva imenuje

papež Frančišek≫kultura odmetavanja«.

Najbolj surov primer odmetavanja sta splav in

evtanazija. Papež sv. Janez Pavel II. je tako miselnost

imenoval≫kultura smrti«. K njej spada tudi

izključevanje. Vse to v naši domovini doživljamo

že od druge svetovne vojne sem. Upali smo, da v

svobodni in demokratični Sloveniji izključevanja

ne bo več, ampak bosta na mesto njega stopila

medsebojno spoštovanje in enakopravno vključevanje

vseh, ki so pripravljeni sodelovati. Pa

smo v zadnjih mesecih doživeli prizore izključevalnega

sovraštva, kar je zlovešča grožnja mladi

državi Sloveniji. Izključevanje vodi v enoumnost

in siromašenje, ne pa v obetavno prihodnost.

To nas postavlja pred velike odgovornosti.

Nič pa se ne bo izboljšalo samo od sebe. Tudi

ne, če bomo samo čakali na boljše čase. Časi

bodo boljši, če bomo boljši mi in če se bomo mi

bolj potrudili zanje v cerkvenih občestvih in v

političnih skupnostih. Bog je naši odgovornosti

zaupal prihodnost evangelija v državi Sloveniji.

Razmere nas vsak dan bolj nujno kličejo k okrepljeni

dejavnosti, ki so jo zadnji papeži poimenovali

≫nova evangelizacija«.

Dragi bratje in sestre, pred nami je postni

čas, ki nas bo pripravil na obhajanje osrednjih

krščanskih praznikov Jezusovega trpljenja in

vstajenja. Ti prazniki nas vsako leto pozivajo k

spreobrnjenju, k lastnemu vstajenju v novega

človeka, vedno bolj požrtvovalnega in zavzetega

za Božje kraljestvo med nami. Po preizkušnjah,

ki jih še ni konec, naj se letos to izpolni v še večji

meri. S to željo vam voščimo blagoslovljen

postni čas, da bo praznovanje velike noči Gospodovega

vstajenja še bolj prežeto z veseljem

odrešenja. Amen.

Vaši škofje