O CERKVENEM PEVSEKM ZBORU V ŠMARTNEM V ROŽNI DOLINI

Od kdaj obstoja cerkveni pevski zbor, ni natančnih podatkov. Pred letom 1891 je zbor, po pripovedovanju najstarejših pevcev, lepega petja učil domoljubni župnik g. Voh in ob spremljavi kitare kaplan Anton Kovačič.

      Daleč naokoli poznan pa je postal po letu 1891, pod vodstvom g. Ivana Kvaca, ki je v Šmartno prišel kot učitelj, pomožni poštar, občinski tajnik in kasneje ravnatelj šole. Predvsem pa je bil odličen pevec in zborovodja. Kmalu po njegovem prihodu je cerkev dobila tudi prve orgle. To je prav gotovo vplivalo na kvaliteto zbora, ki se je dvignila na zavidljivo raven. Tako znan je postal cerkveni pevski zbor, da ga omenja v opisu kraja zgodovinar Janko Orožen. »Občani Šmartnega so bili zelo narodno zavedni. Imeli so imeniten cerkveni pevski zbor, ki ga je vodil g. Ivan Kvac. Z njim je nastopal tudi po sosednjih krajih.« Leta 1923 je g. Ivan Kvac umrl.

      Za njim je pevski zbor prevzel Vinko Dimec, po domače Žušmetov Cenek, in ga vodil vse do leta 1954. Po notah, ki jih je prepisoval ali napisal, pojemo še danes. V tem obdobju je tudi zelo oživelo versko narodno-posvetno delo, kar je bila zasluga g. Franca Ozvatiča, ki je nastopil službo župnika v Šmartnem leta 1912. Bil je zelo zaveden Slovenec, saj ga je okupator med prvimi izgnal iz Šmartnega, kamor se je bolan vrnil leta 1945. G. Franc Ozvatič je zaslužen, da se je zgradil Slomškov dom – sedanji kulturni dom. Slavnostna otvoritev in blagoslovitev je bila 12. septembra 1937. Tudi ob tej slovesnosti je pel cerkveni pevski zbor.

      Med drugo svetovno vojno so cerkveni pevci doživljali težke čase. Nemci so pol leta po okupaciji prepovedali slovensko bogoslužje in tudi slovensko pesem v cerkvi. Zborovodja in pevci se niso zmedli, kolikor se je le dalo, so peli v latinščini, nekaj v nemščini, doma pa seveda po slovensko. Po vojni se je zbor pomladil in ponovno polno zaživel. Leta 1946 je zbor pod vodstvom Vinka Dimca, na okrajnem tekmovanju okoliških zborov v Celju prejel pohvalo za najboljši zvok in se uvrstil na prvo mesto. Priznanje je podelil priznani skladatelj Karl Pahor. Pohvala leži v zapuščini Vinka Dimca in je ni nikoli omenjal ali razkazoval. Leta 1952 je Cenek-Vinko Dimec resneje zbolel in leta 1954 za rakom na grlu umrl. Množica, ki ga je spremljala na njegovo zadnji poti, je pričala o njegovi priljubljenosti.

      Že med boleznijo in po njegovi smrti je ob nedeljah v cerkvi orglal in vodil zbor Cenekov nečak Franc Dimec -Žušmetov Franci. Uradno je bil zborovodja MPZ Dominik Hriberšek Šmartno v Rožni dolini. Velja omeniti, da so bili vsi pevci prosvetnega zbora istočasno tudi cerkveni pevci. Tako so nastopali na slavnostnih prireditvah, mitingih, komemoracijah, odkritjih spominskih plošč, ob nedeljah in praznikih pa v cerkvi pri sv. maši.

Franci je tudi po odhodu v Ljubljano, kjer je postal profesor glasbe, ob nedeljah še velikokrat orglal in učil zbor v domači cerkvi. Za večje slovesnosti (nove maše njegovih bratrancev Vinka Rančigaja in Antona Dimeca), pa je zbor intenzivneje pripravil za lepo petje. Po letu 1967, ko je zaradi službenih dolžnosti (bil je pomočnik ravnatelja glasbene šole v Ljubljani, sekretar kulturne skupnosti mesta Ljubljane in od leta 1980 - 1983 direktor opere v Ljubljani) ni mogel več prihajati domov je zbor dokončno ostal brez zborovodje. Pevci pa so zaslužni, da zbor ni propadel, saj niso obupali in so ob nedeljah pri sv. maši peli sami.

      Leta 1984 sem delo zborovodkinje in organistinje prevzela daljna sorodnica obeh prejšnjih zborovodij Marjeta Olenšek. Pevski zbor je pričel z rednimi pevskimi vajami ter se čez čas tudi pomladil. V letu 2006 je cerkveni pevski zbor štel 29 pevk in pevcev. Zbor je tradicijo lepega petja nadaljeval. Poleg rednega petja pri nedeljskih sv. mašah smo sodelovali na raznih proslavah in prireditvah v domačem kraju, kot so otvoritve asfaltnih cest, vodovodov, razstav, blagoslovitve kapel in križev, pa tudi vsako leto ob dnevu vseh svetih na pokopališču. Ljudje nas radi povabijo, da z lepim petjem polepšamo poročne sv. maše. Večino naših krajanov smo pospremili s petjem pri sv. maši in na pokopališču na njihovi zadnji poti. Redno se udeležujemo dekanijskih revij pevskih zborov po župnijah novo-cerkovške dekanije. Na teh pevskih revijah smo prejeli številna priznanja in pohvale. V domači župniji smo do sedaj pripravili štiri revije dekanijskih pevskih zborov. Lepo pesem smo ponesli še po drugih krajih Slovenije. Še posebej pa smo bili veseli povabila in našo pesem ponesli tudi preko državne meje v Italijo zamejskim Slovencem na Opčine. 26. 7. 2009 smo peli pri sv. maši, ki jo je v naši cerkvi snemal radio Ognjišče za neposreden prenos na njegovih valovih in valovih programa ARS radia Slovenija. Z združenimi pevskimi zbori celjske škofije smo peli na slovenskem pastoralnem dnevu v areni Zlatorog v Celju leta 2008. Vsem je to ostalo v lepem spominu.

      Pevski zbor pa se je razdelil tudi na ženski pevski zbor in moški pevski zbor ter v ločenih sestavih zapel že kar nekaj lepih pesmi.

     Leta 2004 smo ob našem dvajsetletnem skupnem sodelovanju priredili jubilejni samostojni koncert. Koncert je bil zelo uspešen, kar nam je dokazovalo navdušenje poslušalcev ter številne čestitke in šopki rož. Ob tem slovesnem dogodku je g. dekan Alojz Vicman v imenu gospoda škofa Franca Krambergerja podelil priznanja in zahvale pevkam in pevcem, ki so pri pevskemu zboru sodelovali več kot deset let: Marija Strenčan, Marija Lebič, Darinka Kos, Dragica Jezernik,Anica Krajnc, Janko Krajnc, Alojz Osetič, Stanko Brežnik, Franc Vrečer, Anton Podjavoršek, Janko Arčan, in Simona Grdina. Za dvajset let vodenja zbora in orglanja pa sem priznanje in zahvalo dobila tudi sama. Za to delo sem dobila priznanje tudi od Slovenskega Cecilijanskega društva Ljubljana. V teh letih se je v pevskem zboru zamenjalo kar nekaj pevcev. Za njihov trud smo jim zelo hvaležni. Člani pevskega zbora sodelujejo aktivno v dramski skupini in tako omogočajo kvalitetne predstave s petjem (spevoigre, podokne na kmečki ohceti). Tudi vodje in pevci pevskih skupin kot so: Moški pevski zbor, Vokalna skupina Žarek in Ljudske pevke iz Jezerc, so po večini nekdanji ali pa še vedno aktivni pevci. Vsi skupaj si želimo in vabimo, da bi se nam pridružilo čim več mladih, saj je pesem tista, ki nas združuje, dviga in bogati.

      V tem letu pa praznujemo 30 letnico našega delovanja, zato se pripravljamo na slavnostni koncert, ki ga bomo posvetili Božji Materi Mariji in spominu na našega pokojnega gospoda župnika Ignaca Magdiča, saj nas je vsa ta leta do nedavnega pri našem delu neizmerno spodbujal, za kar smo mu vsi zelo hvaležni.      

      Cerkveni pevski zbor je vse skozi bil in je še eden od stebrov kulturnega življenja v kraju. Glavno poslanstvo pa je ohranjati lepo slovensko pesem in jo pri bogoslužju ter drugih priložnostih peti. To pomeni ohranjati tudi narodno zavest. Samo na ta način bomo ostali kot narod, ki se ne bo utopil v množici velikih narodov Evrope.

 

          

 

Viri:

 

  • Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice II. del, 1971.
  • KRONIKA ŽUPNIJE SV. MARTINA- ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
  • ZAPUŠČINA VINKA DIMEC
  • MARIJA KUGLER-NEKDANJA PEVKA (po spominu).

 

MARJETA OLENŠEK (ZBOROVODKINJA)

 

 

DSC 2809

 

MCPZ 26 4 2014

 MCPZ 26042014 1

 

MCPZ 26042014 2