Člani ŽPS

Opis Ime Priimek
 Član skupine
     
Tajništvo    
  JANKO IVANČIČ ŽUPNIK
  VIKTOR KRAJNC TAJNIK
     
Člani po dolžnosti     
  ALOJZ TURNŠEK KLJUČAR
  ANTON POGLADIČ KLJUČAR
  FRANC RAMŠAK KLJUČAR
  LEOPOLD ZUPANC KLJUČAR
     
Zastopniki skupin    
  SILVO POTOČNIK PEVCI
  METKA ŠUMEJ KARITAS
  MILENA SMODEJ MOLILCI
  KATARINA DOLER MLADI
     
Izbrani    
  IVAN SREBOČAN ČLAN
  JOŽICA KRISTAN ČLAN
  ZDENKA LEBIČ ČLAN
  NEŽA GOLOB ČLAN
  MARTA RATAJ ČLAN
  FRANC PODGORŠEK ČLAN
  SANDI LEŠNIK ČLAN
  JERICA ARČAN ČLAN
  SILVO ARNŠEK ČLAN
  MARJANA KRAJNC ČLAN
     
Posebej imenovani    
  STANE COLNER  
  MARTINA MUZEL  
  JOŽE NOVAK  

Urnik verouka

 

RAZRED

URA

 

PONEDELJEK

Ivan Šumljak

3. razred (prvoobhajanci)

po pouku (12.40-13.25)

8. in 9. razred (birmanci)

ob 14.00 – 14.45

Otroci iz Celja

    ob 15.30 – 16.15

TOREK

Katja Marčec, katehistinja

6. razred fantje

ob 13.10 – 13.55

7. razred

ob 14.00 – 14.45

PETEK

Katarina Doler, katehistinja

2. razred

po pouku (11.50-12.35)

4. in 5. razred

po pouku (12.40-13.25)

O župniji Šmartno

 

»Župnijo je kot vikarijat leta 1760 ustanovil goriški nadškof Mihael grof Attems, ko je bil komisar in župnik pri Novi cerkvi Franc Ksaver Gorjup. Dobil je tisti del novocerkovske župnije, ki je sodil pod šmartinski zvon. Leta 1785 se je povečala, ko je od župnije sv.Jakoba v Galiciji dobila vzhodno stran Šentjungerti.

Prvotno cerkev sv. Martina zasledimo že v krškem škofijskem vizitacijskem protokolu iz leta 1567. Novo cerkev pa so na pobudo in s sredstvi župljanov zgradili v  letih 1856 – 1857, ko je bil v Šmartnem župnik Kajetan Schwarzl. Posvetil jo je škof Anton Martin Slomšek, ki je cerkvi daroval oltarno sliko sv. Martina dunajskega profesorja Ivana Kleina. Stolp izvira od stare cerkva, so ga pa leta 1884 prenovili in prekrili.

Cerkev je imela vinograd že kot podružnica, pozneje je pridobila še nekaj zemljišč, ki so jih leta 1792 dali župniku v uživanje in nato določili za kaplana. Prvotno župnišče so sezidali v letih 1872 – 1873. Župnija je dobila kaplana že ob ustanovitvi. Najprej je stanoval v župnišču, pozneje pa v hišici, ki jo je v ta namen izbral upokojeni lučanski župnik Jakob Črepinšek, šmartinski rojak (1868).

Župniki: Lovrenc Gorjup, vikar (1760-1768), Anton Porger (1768-1784), Andrej Novak (1784-1790), Mihael Weis (1790-1816), Franc Malignani, provizor (1817-1822), Kajetan Schwarzl, provizor (1822-1823), Bernard Novak (1823-1828), Anton Glojek, provizor (1828-1829), Kajetan Schwarzl (1829-1863).

Za domoljubnim Vohom, ki je kot kanonik odšel v Maribor, je postal župnik Alojzij Kos (1892-1910), njegov kaplan je bil Anton Kovačič (1906-1909), nato je dve leti župnikoval Jožef Erker (1910-1912). Erkerju je sledil Franc Ozvatič (1912-1948), njemu Janez Kokošinek (1948), po smrti dr. Petra Kovačeviča tudi dekan. Z nastopom Ozvatiča je nastala v župniji velika sprememba. Že 12. Decembra je župnik ustanovil Marijino družbo, ki se ji je takoj pridružilo 91 deklet. Poskrbel je tudi za katoliški tisk. Dosegel je, da je že pred vojno prihajalo 32 ˝Bogoljubov˝ in do 30 ˝Slovenskih gospodarjev¨, medtem ko je število naprednih listov zelo padlo. Po vojni je razen enega izvoda ˝Jutra˝prihajal v župnijo še en ˝Kmečki list˝. Lisi Slovenske ljudske stranke so imeli takrat veliko naročnikov: ˝Slovenski gospodar˝112, ˝Bogoljub˝82, ˝Glasnik presvetega srca Jezusovega˝180, temu primerno je bilo število naročnikov ˝Našega doma˝itd.

 Župnik Ozvatič Franc

Leta 1915 je župnik ustanovil mladeniško Marijino družbo. Med svetovno vojno je prirejal odhodnice za mobilizirane, s prižnice je imel nagovore, pomagal je pridobivati podpore, skrbel za osvoboditve ujetih, gostil rekvizicijske komisije.

Med vojno so cerkvi odvzeli tri zvonove, pustili so le najmanjšega, poleg tega so pobrali še orgle in vse kovinske predmete. Leta 1937 so pri Zvonoglasu v Mariboru kupili nove zvonove.

Župnik je kaplanijo prodal občini za šolske prostore, prevzel pa je staro šolo, jo porušil in na njenem mestu zgradil Slomškov dom, ki ga je otvoril 12. Septembra 1937. Znal je svetovati tudi v kmetijko-gospodarskih zadevah. Izkušnje o tem je pridobival na večjem cerkvenem posestvu.

 Nova maša Franca Lipičnika

V kraju se je združevalo versko, narodno, prosvetno in politično delo. Ob tem narodna zavest ni bila prizadeta, saj so med drugo svetovno vojno partizani imeli na območju Šmartnega svoja oporišča in niso bili nikdar izdani.

 

Župnijska cerkev svetega Martina

Naselje Šmartno v Rožni dolini je pred letom 1760 sodilo v pražupnijo Nova Cerkev. Prvotna cerkev sv. Martina se prvič omenja v krškem vizitacijskem protokolu iz leta 1567, sicer pa je predhodnica poznejše cerkve omenjena že leta 1335.

Župnija je bila ustanovljena leta 1760 s posredovanjem goriškega nadškofa Mihaela Attemsa.

Število prebivalce v naraščalo, zato je prvotna cerkev, ki se prvič omenja že leta 1335, postala premajhna. Leta 1856so zgradili sedanjo, ki je prav tako posvečena sv. Martinu. Gradili so jo od praznika sv. Jožefa 19. marca do praznika sv. Martina 11novembra. Zvonik je bil takrat nižji, čebulaste oblike. Župljani so cerkev zgradili iz pobožnosti. Nad glavnih vhodom je napis - kronogram: paroChlanl sanCtl Martilnl ploferVoreInCltatl, tVotorls Volstas aeDeseXstr VxerVnt, ki v prostem prevodu pomeni: ˝Župljani sv. Martina so iz pobožnosti in hvaležnosti do Boga, zgradili to svetišče˝.

Če seštejemo velike rimske črke, dobimo leto 1856.

Cerkvena vhodna vrata

 

Cerkev sv. Martina

 Zvonik iz leta 1608 so leta 1844 povišali in obnovili, saj je prvotnega uničila strela. Cerkev je posvetil Anton Martin Slomšek. Ob slovesnosti je podaril oltarno sliko sv. Martina. Oprema preurejanje cerkve (oltarji, orgle, prižnica, klopi ) izvira iz stare cerkve. Leta 1866 sta slikar Tomež Fantoni in J Brolla poslikala prezbiterij: na sredini je sv. Trojica, nad glavnim oltarjem so trije angeli s simboli vere, upanja in ljubezni (križ, sidro in srce ). Okoli sv. Trojice so štiri poslednje stvari (smrt, sodba, nebesa, pekel).

glavni oltar

Zgoraj sta na stenah naslikana Ciril in Metod. Nižje spodaj na levi smrt sv. Martina, na desni pa sv. Martin, kot vojak, ki daje pol plašča revežu in Jezus se mu v sanjah zahvaljuje. Sv. Martin se je rodil poganskim staršem okoli leta 334 n. š. Z 18 leti je sprejel krščansko vero, izobrazil se je za vojaškega častnika, zato ga slikajo kot vojščaka na konju. Bil je dober človek, pred vrati francoskega mesta Avon je srečal napol golega berača, zasmilil se mu je, zato je svoj plašč pretrgal na dvoje in polovico darovoal revežu. Sv. Martina prikazujejo tudi z gosjo. Legenda pravi tako; ko so ga iskali, se je skril, gosi, ki so bile v bližini, pa so ga s svojim vreščanjem izdale. Vseeno je posal škof, zaradi poštenosti in dobrote so ga ljudje zelo spoštovali.

Leta 1896 je Ivan Grosar iz Celja poslikal še ladijo. Motivi predstavljajo Marijino oznanenje, Marijino poroko s sv. Jožefom, sv. Tri kralje, pastirje, Jezusovo mladost in smrt ter prihod sv. Duha. Ob zunanji severni steni cerkve so še ostanki grobišča iz 13. stoletja.«

 

(Trobec 2003, 61-63)